Primarni materiali, ki se uporabljajo za embalažo plastičnih steklenic, so razvrščeni v sedem vrst na podlagi kod za recikliranje, ki jih najdete na dnu steklenic. Ti materiali se bistveno razlikujejo glede na lastnosti, namen uporabe in varnostne vidike:
Št. 1: PET (polietilen tereftalat)
Ključne značilnosti: zelo prozoren, lahek in zrakotesen. Je izjemno stroškovno učinkovit in najpogostejši material, ki se uporablja za pakiranje pijač.
Temperaturna omejitev: Približno 70 stopinj. Izpostavljenost visoki vročini ali dolgotrajno shranjevanje alkohola ali oljnatih tekočin lahko povzroči izpiranje škodljivih snovi; ponovna uporaba ni priporočljiva.
Tipične uporabe: Posode za pijače za enkratno uporabo, kot so tiste za mineralno vodo, gazirane pijače in sadne sokove.
Št. 2: HDPE (polietilen visoke gostote)
Ključne lastnosti: Odporen na kisline in alkalije, zelo odporen na udarce, kemično stabilen in odporen na kontaminacijo.
Običajno je neprozoren in tog, zato je zelo primeren za posode z veliko prostornino in je enostaven za čiščenje.
Tipične uporabe: embalaža za gospodinjske kemikalije in farmacevtske izdelke, kot so steklenice detergentov za pranje perila, steklenice za umivanje telesa in neprozorne plastične steklenice za zdravila.
Št. 3: PVC (polivinilklorid)
Ključne značilnosti: zelo vsestranski in poceni; se lahko izdela v toge ali upogljive oblike.
Temperaturna omejitev: samo 81 stopinj. Pri visokih temperaturah lahko zlahka sprosti strupene monomere vinil klorida. Skoraj nikoli se ne uporablja za plastične steklenice, ki pridejo v neposreden stik s hrano.
Tipične uporabe: dežni plašči, gradbeni materiali in neživilske plastične posode; njegova uporaba v embalaži živil je strogo omejena.

