Dolgotrajno ekološko onesnaženje zaradi slabe biološke razgradljivosti
Zavržene plastične steklenice lahko v naravnem okolju razpadejo 200–500 let. Velike količine nepravilno odvrženih plastenk povzročajo "belo onesnaženje", kazi urbano in naravno pokrajino.
Drobci, ki končajo v tleh, ovirajo pridelke pri vsrkavanju vode in hranil, kar ima za posledico zmanjšan kmetijski donos. Poleg tega odlaganje teh steklenic na odlagališčih dolgoročno porabi zemljo in tvega onesnaženje podtalnice.
Plastenke, ki pridejo v oceane, ogrožajo morsko življenje; dokumentirano je, da je najmanj 276 morskih vrst po vsem svetu umrlo po zaužitju plastičnih odpadkov. Ko se ta plastika razgradi na manjše delce, lahko potuje tudi po prehranjevalni verigi navzgor.
Zdravstvena in okoljska tveganja mikroplastike
Plastenke med uporabo, obrabo ali izpostavljenostjo svetlobi nenehno oddajajo mikroplastične delce, ki v premeru merijo manj kot 5 milimetrov. Posamezniki, ki redno pijejo iz plastičnih steklenic, lahko zaužijejo do 5 gramov mikroplastike na teden, kar je približno teža kreditne kartice.
Ta mikroplastika lahko prodre skozi človeško krvno-možgansko pregrado in se kopiči v arterijah, kar poveča tveganje za bolezni, kot so bolezni srca in možganska kap. Predstavljajo lahko tudi morebitna tveganja za razvoj plodov in otrok.
Visoka poraba virov in energije v proizvodnji
Primarna surovina za plastične steklenice je sintetična smola na osnovi nafte. Za proizvodnjo ene tone plastičnih steklenic PET se porabi približno šest ton nafte, zaradi česar so izdelki, ki so močno odvisni od fosilnih goriv.
Proizvodni proces povzroča znatne emisije toplogrednih plinov. V celotnem življenjskem ciklu imajo plastične steklenice ogljični odtis bistveno večji kot alternativna embalaža za večkratno uporabo, kot so steklene ali kovinske posode, s čimer se breme emisij ogljika še povečuje.

